Janez Janša je ena najbolj polarizirajočih figur v slovenski politiki. Njegova kariera je polna vzponov in padcev, uspehov in afer. Med njegovimi mandati je Slovenija doživela tako pomembne reforme kot tudi ostre politične konflikte, obtožbe o avtokratskem slogu vladanja in slabitvi institucij. Kritiki mu pogosto očitajo, da deli narod, ustvarja napetosti v družbi in da njegove politike pogosto temeljijo na konfrontaciji, ne na dialogu.
Po drugi strani pa je Janez Drnovšek veljal za bolj umirjenega in spravljivega voditelja. Njegovo dolgo premierstvo v 90. letih je mnogim ostalo v spominu kot obdobje politične stabilnosti in gospodarskega razvoja. V kasnejših letih, predvsem kot predsednik republike, se je umaknil iz vsakodnevne politike in se posvetil bolj duhovnemu in humanitarnemu poslanstvu, kar je bilo za marsikoga nenavadno, a hkrati tudi navdihujoče. Kljub temu so ga nekateri kritizirali, da je bil premalo odločen ali da se je v ključnih trenutkih izmikal odgovornosti.
Vprašanje, kdo je bil »najslabši« politik na vrhu države, seveda nima enoznačnega odgovora. Odgovor je pogosto odvisen od politične pripadnosti, vrednot posameznika ter pogleda na to, kaj naj bi politika sploh bila – moč, ki vodi in odloča, ali orodje za povezovanje in ustvarjanje soglasja. Oba omenjena politika imata svoje podpornike in nasprotnike, njuna zapuščina pa bo še dolgo predmet razprav, analiz in različnih interpretacij.
Namesto da bi iskali “najslabšega” politika, se morda velja vprašati, kaj lahko iz preteklih voditeljev potegnemo kot lekcijo za prihodnost. Vsak voditelj je produkt svojega časa, okoliščin in izzivov – in prav v tem se skriva kompleksnost politične zgodovine Slovenije.